Trener

Anzulović: Na finalnem turnirju smo favoriti

Dražen Anzulović je otrok Cibone. Oče Vladimir, znan televizijski komentator, je bil eden od ustanoviteljev sodobne Cibone, lahko bi rekli, njen dobri duh. Za malega Dražena je bila dvorana tako rekoč domače dvorišče, podobno kot tudi za njegovega mlajšega brata Vladimirja, ki še vedno igra košarko (to sezono na Kosovu). Zdaj večji del časa v dvorani preživljata Draženova sinova iz zakona z nekdanjo odbojkarsko reprezentantko in zdaj trenerko Marijo, 12-letni Andro in 8-letni Roko. Zgodovina se ponavlja ...

Dražen je v članski ekipi Cibone debitiral leta 1986 in v njej ostal do leta 1990, ko se je preselil v klub z drugega brega Save, v Zagreb, pri katerem je ostal do leta 1996. Temu je sledila še sezona pri Osijeku in tu se njegova igralska zgodba konča. Kot košarkar je leta 1986 postal evropski klubski prvak ter osvojil jugoslovanski pokal leta 1988. Dandanes njegovi nekdanji trenerji Pešić, Novosel, Šakota, Božić pravijo, da so že tedaj vedeli, da bo nekoč dober trener. Potencial so v njem videli vsi, prav vsi. Tudi sam rad pove, da je bil kot igralec »nadarjen nedelavec« in je morda tudi zato zdaj kot trener tako temeljit in zahteven.

Trenersko kariero je začel, kje drugje kot pri Ciboni, kjer je med letoma 1998 in 2000 delal s kadeti in mladinci. Leta 2002 je bil selektor hrvaške mladinske reprezentance, z mladinci Cibone je 2000 osvojil naslov državnih prvakov. Končal je višjo trenersko šolo na Kineziološki fakulteti v Zagrebu.

Tri leta in pol sem delal s Ciboninim mladinskim pogonom in tu pridobil izkušnje. Po koncu košarkarske kariere sem mislil, da se lahko takoj preselim na čelo članske klopi. Da o tem poslu vem tako rekoč vse. Kako sem se motil. Brez tistih treh let in pol namreč zdaj ne bi bil, kjer sem zdaj.

Po Ciboni – da, uganili ste – ga je pot spet vodila prek Save, spet v Trnsko, kjer je bil najprej pomočnik trenerja Željka Poljaka, sicer nekdanjega soigralca in velikega prijatelja, ki je prevzel Zagreb po »stoletju vladavine« Pepsija Božića. Anzulović je nato prvič prevzel člansko moštvo pred sezono 2001/02 in v naslednjih dveh letih v Trnskem opravil veliko delo, četudi ni osvojil niti ene lovorike. Izbrali pa so ga za najboljšega hrvaškega trenerja za leto 2002. Trenerska stroka je očitno opazila njegovo delo.

Njegov debi pri Ciboni je bil na začetku te sezone precej trnov. K sreči ima Zula z novinarji sijajen odnos. Slovi po nečem posebnem, po poštenju, ki ga vsi cenijo. Prav zato je od sedme sile na začetku tudi dobil poseben bonus, ravno toliko, kot ga je rabil, da se je ekipa uigrala in da so se igralci privadili drug na drugega. Največ kritik je nato poslušal na račun številnih menjav. Sam se seveda z njimi ni strinjal.

V ritmu, kakršnega je imela Cibona to sezono, so bile menjave nujno potrebne. Igrali smo v evroligi, ligi Goodyear, hrvaškem pokalu in zdaj še v DP. Ekipo sem sicer sestavil po principu 10+2, Sesarja smo vzeli šele potem, ko smo padli v negotovost, koliko časa bo Rimac okreval po poškodbi. Tudi Vrankovića smo kupili šele, ko je moral Mamić na operacijo. A to so situacije, ki jih ne moreš načrtovati.

Ob pogostih menjavah so mu očitali tudi to, da igralcem ne pusti, da bi se razigrali.

To ne drži. Nikoli nisem omejeval kakšnega od svojih košarkarjev. To je velika neumnost. Že kot igralec nisem maral tega, zakaj bi torej to počel kot trener. Zame je sicer ekipa na prvem mestu in ona je tista, ki bo nato naplavila dobrega posameznika. Isto velja za vodjo ekipe. Ne morem ga določiti jaz, to si mora sam izboriti, kot takega ga morajo sprejeti tudi soigralci. Tako je v športu.

Prva dva meseca je bil zelo potrpežljiv s Pennom. Scoonie mu je pozneje vse povrnil z dobrimi igrami, dokler se ni poškodoval ...

Penn je bil novinec in kot organizator igre je rabil največ časa, da se privadi na novo okolje. Pravzaprav so čas rabili tudi drugi igralci. Je izvrsten fant, že prej sem poznal njegove igralske značilnosti, ne pa tudi osebnostnih. K sreči, smo zadeli v polno po obeh plateh. In če se nam ne bi poškodoval, bi bil zdaj tudi jaz precej bolj miren. Tudi Marko Popović je dober igralec, delavec, vendar tudi on rabi čas za prilagajanje. Poleg tega v Španiji tudi dolgo ni igral in je prišel k nam nekoliko igralsko zapuščen.

Anzulovićeve ambicije v ligi Goodyear niso skrivnost.

Zakaj bi tajil. Gostimo finalni turnir, po rednem delu smo bili prvi na lestvici in logično je, da smo favoriti. Od tega ne bežim, a tudi nič ne obljubljam vnaprej. Razen seveda tega, da bomo dali vse od sebe, da naši zbirki dodamo še to prestižno lovoriko. V prejšnji sezoni je ostala Cibona brez enega samega naslova, kar se ni zgodilo že celo večnost, zato moramo letos osvojiti vsaj en pokal. Ostale sta nam liga Goodyear in DP.

S Cibono ste podpisali triletno pogodbo. Kakšni so vaši načrti v prihodnje?

Sem ambiciozen in nekega dne se vidim na čelu hrvaške reprezentance. Mislim, da ima naša košarka potencial za vrnitev na stare poti slave. Kar pa se tiče dela v klubu, mi je najbolj pomembno, da sem v ambiciozni sredini, ki lahko sledi mojim zahtevam. Med drugim sem iz Zagreba odšel tudi zato, ker se smo se razhajali pri ambicijah. Oni so bili zadovoljni z doseženim i niso hoteli več vlagati v igralski kader, jaz sem imel drugo vizijo. Kljub temu bo Zagreb vedno moj klub ...