Legende

Nikola Plećas

Sveti Nikola, kot so mu radi dejali, je rojen v Bruvnju v Liki. V desetih letih, kolikor je bil član Lokomotive (današnje Cibone), je dosegel rekord, katerega bo njegovim naslednikom težko preseči: od 1967 do 1976 je na 204 tekmah dosegel 5404 točk. Poleg tega je treba vedeti, da v njegovem obdobju še ni bilo trojk. Kaj bi šele bilo, če bi te že bile ...

Davnega leta 1970 je Mariboru natresel največ točk na gostovanju, kar 55, kar je prav tako klubski rekord (poleg Dražena Petrovića, ki je to dosegel na tekmi z Rabotničkim leta 1986). Za reprezentanco nekdanje Jugoslavije je odigral 215 tekem, dosegel 1354 točk, osvojil zato kolajno na SP 1970, na EP 1973 in 1975, srebro na OI 1986 in na SP 1974 ter na EP 1969 in 1971. A to so le najpomembnejši dosežki njegove kariere. Hladne številke. Sam je bil vse prej kot hladnokrven igralec. Prav njegova vročekrvnost je bila bržkone kriva, da v svoji karieri ni stopil še višje. Pa čeprav je zagotovo sinonim za jugoslovansko košarko 70. let. Ne le jugoslovansko, tudi evropsko.

Zanimiva je zgodba o njegovem prihodu k Lokomotivi. Sredi leta 1966 si je Damir Šolman, Nikolov soigralec pri Mladosti, želel prestopiti k Lokomotivi skupaj s Plećasom, ki je tedaj že kot srednješolec sloves kot velik košarkarski up. Bil je tudi mladinski reprezentant. Stvar se je vlekla in vlekla, skoraj leto je minilo, da je Plećas po skoraj devetih mesecih premora prišel v Zagreb, medtem ko je v Zagrebu rojeni Šolman odšel k splitski Jugoplastiki.

Na svoji prvi tekmi za Lokomotivo, igrali so s Crveno zvezdo, je že dosegel 26 točk in pokazal ves svoj razkošen talent. Časniki so tedaj o njem pisali, da je pravi vodja za čvrsto obrambo in moder napad. Oboževali so ga, kjer koli se je pojavil. Premeten in pameten, nepredvidljiv pri preigravanju, je bil zanesljivo pravi vodja, ki bi lahko pravzaprav igral tudi sam. Bil je najbolj zaslužen, da je Lokomotiva tedaj osvojila domači pokal in pokal Radivoja Korača.

Že leta 1965 je postal član reprezentance, nastopil je na mladinskem prvenstvu Balkana v Atenah. Petkrat je bil izbran v najboljšo evropsko ekipo. Na koncu mu je takšna priljubljenost že presedala. Zadnjo reprezentančno tekmo je odigral na mediteranskih igrah v Alžiriji proti Franciji. Žal ni nastopil na OI v Montrealu, saj so ga vrgli iz reprezentance, ker je poleti 1976 nastopil v televizijskem oglasu za čaj. Dejali so mu, da je poteptal amaterska načela športa. Kakšna farsa. Za reklamo namreč ni prejel niti dinarja, vse kar je imel, je bilo nekaj popitih čajev med snemanjem. A takšni so pač bili tisti časi.

Od tega šoka se nikoli ni pobral. Iz Lokomotive je odšel v reški Kvarner, njegova kariera se je že začela bližati koncu.

Poskusil se je tudi kot trener, bil je v tujini, med drugim tudi selektor Luksemburga, vendar zaradi svoje narave ni mogel doseči kaj več, četudi je imel znanje. V klubu jim sicer ni posebej pri srcu, nikoli mu niso priznavali zaslug, ki bi mu jih morali. Dandanes dela pri ustanovi za vzdrževanje športnih objektov, sem ter tja se loti treniranja katerega od nižjeligašev, a brez večjih uspehov in nikoli za dlje časa. Sveti Nikola, košarkar s karizmo, ki se na žalost ni najbolje znašel v »civiliziranem svetu«.

Dražen Petrović

Eden, edini in neponovljiv. Dražen Petrović. Pri Hrvatih je sinonim za košarko. Pred njim so vsi snemali pokrivala, z obveznim globokim predklonom. Košarkarski Amadeus.

Rojen je bil 22. oktobra 1964, prezgodaj je preminil 7. junija 1993. Prve košarkarske korake je naredil v rodnem Šibeniku, na Baldekinu. Tam je že prej igral njegov pet let starejši brat Aleksandar, vse od leta 1973, ko so ustanovili klub. Aco je leta 1976 odšel v Zagreb, na njegovo mesto pa je prišel mlajši brat, ki je dotlej na treningih pobiral žoge.

S 15 leti, 1979, je iz Splita domov prinesle prvo kolajno, bron s kadetskega prvenstva. Skoraj odveč je ob tem povedati, da je že bil najboljši igralec prvenstva. Prvo mednarodno zlato je osvojil na kadetskem prvenstvu Balkana v Solunu. Že leta 1982 je nastopil za člansko reprezentanco Jugoslavije, njegova Šibenka pa je tedaj igrala prvega od dveh final pokala Radivoja Korača proti Limogesu. S Šibenko je Dražen istega leta prvič igral tudi v končnici DP, naslov je prvič v zgodovini tedaj osvojila Cibona, h kateri se je preselil dve leti pozneje. A preden je odšel v Zagreb, je skoraj končal delo v domačem kraju. Leta 1983 je prav z njegovimi točkami iz prostih metov Šibenka osvojila jugoslovansko DP. To je bilo v soboto. V nedeljo jim je KZJ vzela lovoriko. Farsa.

Z reprezentančnih priprav na Plitvicah ga je Mirko Novosel nato odpeljal k Ciboni. Tu ostane štiri leta; začenja se zlata Cibonina doba. V Atenah in Budimpešti Dražen z Volkovi leta 1985 in 1986 proti Realu in nato še Žalgirisu osvoji naslov evropskih prvakov. Leto za tem, ga na naboru NBA kot 60. po vrsti izbere Portland.

Leta 1987 je v zagrebu potekala Univerzijada. Dražen nosi ogenj. Pred tem je s Cibono osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, v tekmi s Scavolinijem. Odide h kraljevskemu klubu Realu Madirdu, kjer ima status božanstva. S Cibono se sreča v polfinalu evropskega tekmovanja. Ni imel milosti za 'svoje', tudi brat ga je prosil, naj popusti. Ni hotel.

Od Evrope se je poslovil leta 1989 po Eurobasketu v Zagrebu. Ob soočenju z ameriškim življenjem je bil najprej izgubljen, klop ga je žulila. V finalu lige NBA med Portlandom in Denverjem je še kar sedel na klopi. Leta 1991 je odšel k New Jerseyju in končno dobil pravo priložnost, odigral je 82 tekem. To mu je veliko pomenilo. Ne le njemu, tudi njegovi domovini, ki je po razpadu Jugoslavije rabila mednarodno priznanje. Nastopil je tudi na tekmovanju All Stars, pomeril se je v metanju trojk. Leta 1992 so se mu izpolnile še ene sanje. Hrvaška se je na OI v finalu pomerila z Dream Teamom. Prvim in edinim. Sezono 1992/93 je končal kot enajsti strelec lige NBA s povprečjem 22,3 točke, kot najboljši strelec za tri točke, izbrali so ga v tretjo peterko lige NBA.

In ko bi moral le še višje in višje, ga je ustavila smrt. Ob slovesu od Andrea Knege je v Zagrebu 30. maja odigral svojo zadnjo tekmo pred domačim občinstvom, v Wroclawu pa v kvalifikacijah za EP proti Sloveniji zadnjo nasploh. Z reprezentanco se je z letalom vrnil do Franfurta, nato pa s spremljevalko iz Nemčije podaljšal do Münchna. Prišel je le do Ingolstada ...

Krešimir Čosić

Morda celo največja legenda, ne le Cibone, marveč tudi Zadra, hrvaške košarke. Prvi Hrvat v »Hall of Fame«. Prve košarkarske korake je pri 14 letih naredil v Zadru, leta 1962. Visokega, izredno suhljatega fanta, ki je izgledal, kot da se bo vsak trenutek prelomil na pol, je treniral legendarni zadrski trener Enzo Sovitti. V rumeno obarvanih časnikih iz tistega časa so zapisali, da izgleda »kot duh na dveh nogah, ki ima težave že pri tem, da bi pretekel parket, kaj šele vrgel žogo.« A Enzo je v njem že videl nekaj posebnega.

Svoji prvi dve točki je dosegel leta 1964, ko je imel 16 let in dva dni (rojen je bil 26. novembra 1948 v Zagrebu), in to v Kumanovu na tekmi zimskega prvenstva Jugoslavije z Rabotničkim. Zadar je tedaj zmagal s 65:62.

Že leta 1968 je Evropa ponorela za Krešom, v Beogradu je tedaj nastopil za selekcijo Evrope proti izredno močnemu Realu in dosegel 24 točk. Ponudbe so kar deževale, vendar ga Zadar ni pustil. No, leto pozneje so pri klubu popustili, potem ko je sam v popolni tajnosti pisal trenerju Brigham Young University Stanu Wotsu in bil na univerzo tudi sprejet. Pred tem je bil najboljši košarkar EP v Neaplju.

V ZDA je s svojo igro in pojavo obnorel vse, še dandanes je najboljši strelec univerze s 1512 točkami oziroma 19,1 točke na tekmo. Leta 1972 do mu celo podelili ameriško nacionalno nagrado. Leto pozneje so ga na naboru izbrali LA Lakers in mu ponudili milijon dolarjev. Ni jih sprejel kot tudi ne ponudbe Bostona. To je bilo kar 15 let prej, preden se je prvi Evropejec preizkusil v ligi NBA. Vrnil se je v Zadar in podpisal triletno pogodbo, leta 1977 igral za Brest, nato pa podpisal za bolonjski Synudine

Za jugoslovansko reprezentanco je odigral 303 tekme in dosegel 3089 točk. Ima zlato z OI 1980, SP 1970 in 1978, z EP 1973, 1975 in 1977, srebro z OI 1968 in 1976, s SP 1967 in 1974, z EP 1969, 1971 in 1981 ter bron z EP 1979.

Jesnei 1980 se je iz Bologne vrnil v Zagreb, se preselil k Ciboni, kjer je ostal tri sezone, trikrat osvojil pokal in enkrat jugoslovansko DP ter evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Ta 211 cm visoki center je igralsko kariero končal pri Volkovih, čemur v Zadru zanesljivo niso bili najbolj naklonjeni. V 1134 tekmah pri Ciboni je dosegel 1914 točk. Potem je sedle tudi na selektorski stolček jugoslovanske reprezentance in vanjo pripeljal Stojka Vrankovića.

Ker pri KZJ niso razumeli njegovega dela, je leta 1987 zapustil reprezentanco ter prevzel AEK. V sezoni 1989/90 je prevzel strokovni štab Zadra, leto pozneje pa je zaradi nesporazumov v klubu spet odšel v Grčijo. V času vojne na Hrvaškem se je angažiral tudi politiki, delal je tudi na hrvaškem veleposlaništvu v ZDA, leta 1994 pa je bil nominiran za »Hall of Fame«. Leto pozneje, 25. maja 1995, je pri le 47 let v Baltimoru umrl po kratki in težki borbi z neozdravljivo boleznijo. Leto pozneje so ga sprejeli v Hišo slavnih. Bil je človek, ki je bil vedno pred časom, človek, po katerem danes nosi ime tudi hrvaški pokal.