Zvezde

James Scoonie Penn

Cibonini trenerji so leta in leta odhajali prek Velike luže po centre, vračali pa se z organizatorji igre, v najboljšem primeru z branilci ali krili. V to zgodbo spada tudi Penn, njegova višina 179 cm pač ni prav košarkarska. Lani so ga Sportske novosti razglasile za najboljšega igralca lige Goodyear po oceni trenerjev. Zaradi uboja predsednika SČG sicer Crvena zvezda, za katero je tedaj nastopal, ene tekme ni igrala, on pa je za prvouvrščenim Stipetom Šarlijo zaostajal le točko.

Prvič se je začelo v Tornju govoriti o Pennu ob prihodu trenerja Nevena Spahije, ki ga je kot oglednik tudi opazil in spremljal, tedaj še kot Sagadinov pomočnik. Scoonie je zamenjal že nekaj klubov. Po srednješolskih letih je dve leti v prvenstvu NCAA igral za univerzo Ohio z zelo izenačenim povprečjem točk. Po štiriletnem šolanju se je odpravil v Evropo, najprej v Trst (2000/01 – 17, 3 točke in 3 asistence), potem leto pozneje k Virtusu iz Bologne (11,7 točke in 2,1 asistence v 9 tekmah), isto sezono pa je nastopal tudi za Altitude v ligi NBDL. Prejšnjo sezono je igral pri Crveni zvezdi (15,9 točke in 4 asistence).

Ob priznanju Sportskih novosti je v karieri zbral še nekaj lepih nazivov. 1996 je bil najboljši novinec leta, bil je MVP v diviziji Big East 1997, igralec leta v diviziji Big Ten 1999, leto pozneje so ga izbrali v prvo peterko Big Ten, prav tako ga je v tistem času Atlanta na naboru NBA izbrala kot 57. po vrsti.

Odlikuje ga izredna hitrost, iznajdljivost z žogo in ekipni duh, četudi mu kot marsikateremu temnopoltemu organizatorju igre ni neznano niti 'soliranje'. Deloven in priljubljen med soigralci in trenerji, je povsod v središču pozornosti. Med drugim je nase opozoril tudi snežno kraljico Janico Kostelić, s katero se pogosto druži in ki prav zaradi njega prihaja na Cibonine tekme. Trenutno je poškodovan. Rad ima lazanjo in si ob najljubšem filmu Scarface privošči kozarček konjaka. Na zdravje.

Slaven Rimac

Slaven (19. 12. 1974) je otrok Cibone, eden zadnjih pravih izdelkov njene mladinske šole. Pa čeprav je prve korake v resnici naredil pri Dubravi. Izhaja iz športne družine, oče Matan je bil dober igralec in je še vedno trener v Šivici, podatek, da ženski nacionalni pokal nosi ime Ružica Meglaj Rimac pa dovolj pove tudi o njegovi mami. Tudi brat Davor je košarkar, z Arkansasom je osvojil prvenstvo NCAA, pozneje je igral za Zagreb, trenutno pa si služi kruh v Švici.

Po štirih letih pri Ciboni (1994 – 1998) se je Slaven odpravil k nekdanjemu trenerju Jasminu Repeši v turški Tofaš, kjer sta v dveh sezonah skupaj dvakrat osvojila državni pokal in enkrat DP. In to kot prva ekipa, ki ne prihaja iz Carigrada, kar je bila tedaj prava senzacija. Kot je bilo kmalu za tem pravo presenečenje, da so pri klubu skoraj povsem zaprli vrata, saj je 'šef zaprl finančno pipo'. Prvo leto v Antaliji je imel Rimac povprečje 16 točk na tekmo. Pred tem je bil s Cibono vsako leto hrvaški državni prvak, leta 1992 tudi mladinski prvak in MVP prvenstva.

Iz Turčije se je preselil h Joventutu (13,9 točke na tekmo), leto pozneje v Milano (11,7), kjer pa je zaradi operacije manj igral. Ahilovi tetivi bi lahko rekli tudi Rikijeva. K Ciboni se je vrnil prejšnjo sezono, dosegel 14,1 točke na tekmo in prvič v karieri tudi vidnejšim povprečjem asistenc – 3,5. Izrazit ostrostrelec, ubijalec otroškega obraza, mojster, ki bi si ga v ekipi želeli mnogi trenerji. Zamerijo pa mu premajhno zavzetost na treningih, slabšo obrambo, čeprav sam pravi, da je to vprašanje volje. Pije mineralno vodo, rad ima testenine, od vsega pa najbolj obožuje morje in potapljanje na Hvaru. Kot neizpolnjeno željo izpostavlja olimpijsko kolajno, četudi so nanj selektorji tudi pri drugih reprezentančnih akcijah pogosto pozabljali.

Pri Božiču je odpadel za EP v Franciji '99, pri Spahiji za Švedsko '03. Pri tem Riki ni pokazal nikakršne jeze. Tak pač je. Dober fant, včasih nekoliko ironičen in ciničen, lepo vzgojen. A na terenu, kot že rečeno, ubijalec otroškega obraza.

Josip Sesar

Rojen v Mostarju (17. 1. 1978), kot tudi Dražen Dalipagić, je Jopip Sesar še en znan letalec pod obročema. Znana je zgodba o njegovem prihodu v Split, kjer niso prepoznali njegove genijalnosti, tako da je potem prek sorodnikov prišel v Zagreb. Pepsi Božič iz Trnske je bil hitrejši od Cibone, pri Zagrebu je Joža prebil celih pet let, četudi je bila zadnja tako zanj kot za klub pravo mučenje. Sezono pred tem, 1998/99, je v povprečju dosegel 22,8 točke in 1,5 asistenco, še leto prej 22,1 točke in 1,9 asistence. Je dobitnik trofeje Sportskih novosti za najboljšega igralca hrvaškega prvenstva.

S prestopom v Cibono se je njegovo povprečje zmanjšalo, no, v tretji sezoni, 2001/02 je imel še vedno spoštljivih 18,4 točke in 3,9 asistence. Eno leto je oddelal tudi v Splitu, zbral povprečje 20,1 točke in 3,3 asistence ter temu dodal tudi državno lovoriko, , ki je Cibona lani ni osvojila. V žepu ima torej DP in hrvaški pokal s Cibono leta 2001 in 2002 ter DP s Splitom 2003. Na mladinskem EP 1996 je osvojil zlato kolajno in bil izbran za najboljšega igralca prvenstva. V sezoni 1996/97 je bil MVP domačega prvenstva.

Po odhodu iz Splita se je dolgo iskal, prek kampov NBA do Rusije in Italije, šele po začetku sezone pa se je umiril pri Ciboni kot zamenjava za tedaj poškodovanega Rimca. Njegova najljubša jed so kolači, kar precej pove o njegovi prehrani, s katero so se mnogi (premalo) ukvarjali, kot najustreznejšega tekmeca pa izpostavi – sebe. Kar je tudi velika resnica. Je talent, ki ga redko vidimo, igralec, ki lahko sam reši tekmo, ima občutek za koš, brilijantno tehniko, a ga ob slovesu, da ne mara trenirati, pogosto ustavljajo poškodbe. Ga pa imajo zato zelo radi navijači, saj ima nekaj posebnega. NI pač le eden v nizu imen in številk

Marko Popović

Očeta Marka Popovića, Petra, se še danes pri Ciboni dobro spomnijo, saj je Zadar prav po njegovi zaslugi leta 1986 osvojil prvenstvo nekdanje Jugoslavije, ko so bili Volkovi na vrhuncu svoje slave. V tretji in odločilni tekmi v Zagrebu je zmagalo zadrsko srce, medtem ko se je hrana za zabavo za kdo ve koliko stotnij ljudi hladila v klubskih prostorih ...

Mali Marko je debitiral v ekipi iz Jazin v sezoni 1998/99, medtem ko je sezono 2000/01 oddelal tudi pri Sauthern Idahu v drugi diviziji lige NCAA. Po tistem se je vrnil v Zadar, lani osvojil lovoriko lige Goodyear v Ljubljani in podpisal triletno pogodbo s Pameso za 1,5 milijona dolarjev. No, v Španiji se ni naigral, pa tudi v klubu so si počasi že želeli, da bi ga posodili v sredino, kjer do naslednje sezone ne bi le sedel. Vodstvo je želelo najti evroligaški klub, pri Ciboni se je ravno tedaj poškodoval Penn in posel je bil končan v treh dneh. Cibona je namesto zvezde dobila zvezdo, Pamesa pa je prišla na idejo, da Popovića izkoristi na podoben način, kot je še nedavno tega to naredil Maccabi. Vujčića je namreč posodil Asvelu, po letu pa je dobil nazaj igralca, ki je zdaj eden ključnih pri izraelskem moštvu.

Že odkar ve zase, je Marko nenehno po dvoranah, med drugim je ob očetu spremljal tudi sorodnike, Komazeca in Gregova. Tu sta še njegova brata, dvojčka Ivan in Luka, ki sta prav tako okužena s košarko. Njegov oče je ob zatonu kariere prestopil v zagrebški Benston, tako da je tudi Marko oddelal štiri leta Cibonine mladinske šole. Oče je nato zapustil Zagreb, nostalgija je zagrabila tudi Marka in najbolj logična rešitev je bila vrnitev v rodni Zadar. Sijajno je oddelal tudi mladinsko EP leta 2000 v njegovem domačem mestu, kjer je pokazal, da je Francoz Tony Parker le igralec iz mesa in krvi. Pozneje je Parker v NBA izjavil nekaj podobnega kot »sem dober, a tam nekje v nekem Zadru je nekdo, ki je še boljši od mene«. Parker je po EP odšel v NBA, k San Antoniu, Marko na High School.

Je igralec, ki ga je težko ukrotiti, kadar začne serijo trojk, lahko zadene tudi iz slačilnice. Je organizator igre z neverjetno energijo, z voljo za trening, a še vedno brez pravih izkušenj. Pravi, da mu je največji užitek dobiti Crveno zvezdo ali Cibono, kot največjo zmago v karieri pa omeni »slavje nad mladinsko reprezentanco Jugoslavije, ko sme dosegel 33 točk.« Je tudi zelo čustven, kot mnogi Sredozemci, je ljubljenec občinstva, ki ima rada igralce s značajem. Pred njim je vsekakor velika kariera.