V Evropi smo pravi mali čudež

Cudež bi bil, ce se trener Uniona Olimpije Sašo Filipovski pred leti ne bi odlocil za športno kariero. Oce je bil namrec nogometni vratar pri Vardarju v tedanji jugoslovanski ligi, mama je igrala odbojko. "Starši so me zastrupili s športom," prizna 30-letni trener Ljubljancanov, najmlajši v ligi Goodyear. Nekaj casa je tudi sam igral košarko, bil v mlajših selekcijah z Ježico petkrat državni prvak, a se po poškodbi rame raje vpisal na Fakulteto za šport. "Na pobudo dr. Dežmana sem postal asistent stažist in dve leti združeval teorijo in prakso. Po sedem šolskih ur sem pouceval študente, dvakrat na dan pa hodil na treninge Olimpije. Šest let sem pomagal trenerju Zmagu Sagadinu, eno leto Tomu Mahoricu," o svoji poti pove Filipovski, ki je v prvem letu na celu "zmajckov" trcil ob številne ceri, a ohranil veike ambicije za prihodnjost.

Kdo je v teh letih najbolj vplival na vaš trenerski razvoj?
Na zacetku gotovo dr. Dežman, nosilec košarke pri Fakulteti za šport, ki je v meni videl potencial in me usmerjal v trenerski poklic, ter jasno Zmago Sagadin, pri katerem sem šest let delal od jutra do vecera. V meni je razvil delovne navade in predanost športu. Precej mi je dalo tudi delo s košarkarji Zdovcem, Milicem, Nesterovicem, McDonaldom, Welschom. Mnogim med njimi sem tudi sam pomagal, da se razvijejo, obe tem pa pilil tudi svoje znanje in razmišljanje o košarki.

Starejši uveljavljeni trenerji prisegajo, da je treba imeti za dobro vodenje ekipe prirojen oblcutek za košarko in na teoretiziranje o igri ne dajo prav veliko. Sami imate za seboj tudi akademsko kariero. Je ta zmes teorije in prakse kdaj moteca?
Trener rabi veliko znanja, mora imeti 'širino' in to je meni dal podiplomski študij, kjer sem še v drugem letniku. Vendar sem košarko tudi igral, zato menim, da je za trenerja najboljša kombinacija obojega.

Pa vseeno je bilo lani potrebno precej poguma za prevzem take inštitucije, kot je Union Olimpija. Ste imeli kakšne pomisleke?
Mislim, da sem šel svojo pot zelo postopno. Ko sem nehal igrati košarko, sem se vpisal na fakulteto, zacel trenirati deklice pri Slovanu, bil nato tudi pomocnik clanske ekipe na Ježici, se iz drugega prebil do prvega pomocnika pri Olimpiji in tako prišel do priložnosti, da vodim glavno ekipo. Niti malo nisem pomišljal, saj sem se v teh sedmih letih precej naucil. Vem kaj znam, a me obenem caka še veliko dela. Letos sem dokazal, da lahko vodim ekipo in glede na financno stanje kluba smo dosegli cilje.

Roberts Štelmahers je celo starejši od vas. Ste cutili, da je vaša mladost kaj vplivala na ekipo?
Nimam težav z avtoriteto, saj znanja ne moreš skriti pred igralci. Ti so pretkani, po svoje inteligentni in te hitro 'preberejo'. Po drugi strani je zelo pomemben tudi odnos do igralcev in dela. Ce se želiš uveljaviti kot vodja moštva, moraš delati vec kot igralci, jim po tej plati biti vzor. Trener mora biti prvi, ki vlece vlak, da mu lahko igralci zaupajo in sledijo.

Že prvo leto ste bili tarca velikih kritik na racun igre in manjšega števila zmag kot v preteklosti.
Slovenci smo tipicen narod, ki rad kritizira. To ni le v košarki, odraža se tudi v smucarskih skokih ali nogometu, kjer je klub preboju na SP prihajalo do kritik. Šport je odraz družbe. Pri nas se nevošcljivost, ljubosumje, individualizem prenašajo na šport. Poleg tega je težko delat statisticne analize zadnjih sedmih let. Veliko se je spremenilo. Napad je šel s 30 na 24 sekund, nastalo je tekmovanje pod okriljem ULEB, ni vec 'outsiderjev', spremenil se je tekmovalni sistem. Tudi proracun Uniona Olimpije je štirikrat manjši, kot je bil vcasih. Zato je nehvaležno primerjati rezultate sezon. Jaz mislim, da smo s prebojem med 16 v evroligi, 3. mestom v ligi Goodyear in osvojitvijo slovenskega superpokala dosegli dober rezultat.

Pa vendar so stvari, ki bi jih verjetno radi popravili?
Kot trener težim k popolnosti. Vcasih pa je treba biti realen in pogledati, s kom se kosaš, Ceprav smo zaradi EP pozno zaceli priprave, smo pokazali nekaj lepih iger. Nehvaležno je primerjati z lansko sezono. Po dolgih letih je predlani odšel Zmago Sagadin, zamenjala se je vecina v vodstvu kluba in ljudje so pricakovali, da bo Olimpija propadla. Prav nizka pricakovanja so nam dajala tedaj veter v hrbet in v takem vzdušju nam je uspela izjemna sezona. Letos je drugace. Letos so bila pricakovanja spet velika in to je pripeljalo do kriticnosti. A primerjave so neprimerne, merilo je na koncu koncni dosežek.

Z Unionom Olimpijo imate triletno pogodbo. Zaradi financne sanacije kluba je jeseni najbrž spet pricakovati dokaj novo ekipo?
Jaz to rad primerjam z evropsko unijo. Union Olimpija je v evropsko skupnost vstopila že pred šestimi, sedmimi leti in odtlej cuti pretok delovne sile, saj naše najboljše takoj pokupijo klubi z vecjimi proracuni. Družba bo to šele v prihodnje razumela, ko bodo podjetja z vstopom v EU propadala. Vedno težje se je kosati s klubi z visokimi proracuni. Peter Naumoski z enoletno placo pri Ulkerju denimo lahko pokupi strokoven štab in celotno igralsko zasedbo in ostane mu lahko še pol milijona dolarjev, a ta isti Ulker je dosegel podobne rezultate kot mi v evroligi. Z vidika evropskih klubov smo pravi mali cudež.

Kljub temu ostaja obcutek, da je ekipa nekoliko padla za razliko od sredine sezone?
Igrali smo okoli 60 tekem vkljucno s pripravljalnimi tekmami. In ker smo igrali na razlicnih frontah, je bilo formo težko stopnjevati. Vsako tekmovanje je bilo pomembno. Igrali smo ob cetrtkih in sobotah, imeli smo tudi nekaj težkih potovanj, zlasti januarja smo se zaradi zasedene dvorane precej selilil. A po koncu evrolige smo se osredotocili na Cibono in imeli teden casa, da se dobro regeneriramo in pripravimo na to tekmo. Prvo tekmo z Zagrebcani smo med sezono visoko izgubili, drugo šele v koncnici, dve doma pa dobili. Mislim, da naša igra raste, da igralci dozorevajo individualno.