Legende

Vinko Jelovac

Istrčan je bil in je ostal Vinko Jelovac po duši. Rojen 18. novembra 1948 v Jelovcih pri Pazinu je kmalu postal član KK Pula in leta 1963 že igral za mladinsko reprezentanco. Na svoje rodne kraje je ostal navezan tudi potem, ko so ga še kot mladca opazili pri Olimpiji, čemur je sledila hitra selitev v Ljubljano. Leta 1967 je tako v Tivoliju začel svojo fantastično kariero, kot dolgoletni kapetan in standarni član jugoslovanske reprezentance se je z zlatimi črkami vpisal v klubsko in reprezentančno zgodovino. Z 243 nastopi za izbrano vrsto med letoma 1967 in 1977 je eden od rekorderjev zdaj že razpadle države, bil je center, ki je s svojim znanjem in spretnostjo spravljal v obup tekmece po vseh krajih, kjer se je tedaj igrala zvezdna liga.

Prav prestop k Olimpiji je pomenil prelomnilo, ki mu je nato prinesla svetovno slavo. Jugoslovanska reprezentanca je bila tedaj v vzponu, v ekipi se mu je pridružil še en center Krešimir Čosić in ni je bilo izbrane vrste na svetu, ki bi se lahko kosala z jugoslovanskima stebroma. Prvo kolajno od osmih, koliko jih je prek kariere zbral na največjih tekmovanjih, je domov odnesel že leta 1969, ko je na EP v Napoliju osvojil srebro. Že tedaj je dišalo po veličastnem trenutku, ki je nastopil leto pozneje. Ljubljana je organizirala finale SP, Vinko pa dočakal trenutek, da skupaj s še dvema soigralcema iz Olimpije, Aljošem Žorgo in Ivom Danevom, stopi na prestol sveta. Priigrali so si zgodovinski prvi naslov svetovnih prvakov od treh, kolikor so jih do razpada še zbrale selekcije nekdanje države.

Leta 1971 se je okitil še s srebrom z EP v Essnu, sodeloval pri 5. mestu na OI v Münchnu 1972 in stopil na vrh Evrope leto pozneje v Barceloni. Košarkarska Evropa se ni mogla načuditi njegovim čarobnim potezam, dominantnosti in iznajdljivosti. V tistih letih je bil daleč najboljši evropski center, težko bi bilo ob njegovih čarovnijah najti tekmovanje, na katerem je še posebej blestel. Je pa bržkone največjo veličino potrdil prav v Kataloniji, kjer je prvenstvo stare celine končal tudi kot najboljši strelec. Evropo je osvojil še dvakrat: leta 1975 v Beogradu in 1977 v Liegu. Svetovno prvenstvo leta 1974 v Potoriku mu je prineslo srebro, težko pričakovano olimpijsko kolajno pa je s srebrom svoji zbirki dodal v Montrealu 1976.

'Mi smo Vinkovi, Vinko je naš,' je odmevalo pred ljubljansko halo Tivoli, ko je 5. decembra 1982 odigral svojo poslovilno tekmo. Tribune so pokale po šivih. Slovo je bilo ganljivo. In simbolično obenem. Vinko je kapetanski trak predal Petru Vilfanu.

Po koncu kariere se je Jelovac z vso vnemo vrgel v trenerske vode, kje drugje kot v Ljubljani. Za pokušino najprje na Slovanu, a se je kmalu preselil k svoji Olimpiji in jo leta 1985 po letu prmeora spet vrnil v prvo državno ligo. Pozneje je sledilo Borovo iz Osijeka, Palermo, nekaj časa je bil tudi na Sardiniji. Vrnil se je s prevzemom trenerskega posla pri Krškem, bil pri Rijeki, nato pa je prispela ponudba Maccabija iz Tel Aviva, ki je ni mogel odbiti. Čakal in dočakal je nazadnje tudi vabilo Cibone, pri kateri je bil konec 90. let izredno uspešen. Dandanes je Vinko Jelovac predvsem poslovnež, mir pa najraje poišče med svojimi ojkami vIstri.

Peter Vilfan

Ko so pri Mariboru lsestavljali mladinsko ekipo, vanjo niso pozabili vtakniti 15-letnega fantiča, ki je s svojimi vragolijami že pritegoval pozornost okolice. Kmalu je z njimi odpotoval na tekmo v Celju in bržkone na avtobusu ni bilo srečnejšega od njega. Kar žarel je od silnega pričakovanja prvih igralnih minut v svetu 'odraslih'. A trener se prvi polčas nanj ni in ni spomnil, zato je fantič med odmorom obsedel v slačilnici. Jezen, prizadet, užaljen, sprašujoč se, zakaj za vraga so ga vlekli s sabo. Po nekaj minutah je pospravil stvari in meni nič, tebi nič sedel na prvi avtobus za Maribor ...

Trmast, samosvoj, odločen. Takšen je bil kot igralec Peter Vilfan, ki se je rodil 29. junija 1957 in pozneje dozorel v enega najbolj prepoznavnih obrazov jugo košarke, vrhunec dosegel z zlatom s SP v Manili ter tako nadaljeval pot, ki so jo v eni najmočnejših lig na svetu hodili že Bassin, Daneu, Jelovac in drugi. Namazan z vsemi žavbami, vedo povedati tisti, ki so ga spremljali skozi dolga leta njegove kariere. Jezičen, mu etiketo lepijo drugi. Spreten in iznajdljiv, spet zatrjujejo tretji. Vilfan ima tisoč in eno značilnosti in polno malho anekdot.

Po tistem, ko je z avtobusom sopihajoč od jeze oddrvel proti Mariboru, je šla njegova pot le še strmo navzgor. Že leta 1974 je s kadetsko reprezentanco osvojil bron na EP in zlato na balkanskem prvenstvu. V domačem Mariboru, pri Železničarju, je kalil svoje spretnosti in čakal na ugoden trenutek, ko ga bo Olimpija, tedaj najmočnejši klub v Slovenija, povabila v svoje vrste. A se je obrnilo drugače. Med pripravami v Poreču leta 1977, so na njegova vrata potrkali Skansi, Tvrdić, Bajrović, Jerkov, Krstulović in po 20 minutah je imel ambiciozni mladec v rokah pogodbo z eno največjih košarkarskih inštitucij v nekdanji Jugoslaviji – z Jugoplastiko. Ko je nato Maccabiju pred širnim televizijskim avditorijem v splitskem dresu natresel 45 točk, je bila njegova kariera zapečatena.

Košarkarski sladokusci so našli nov igralski talent, trener odkrili dragulj, ki je leto za tem kot stalni član ene najmočnejših izbranih vrst na svetu sigral z ramo ob rami Kičanoviću, Slavniću, Delibašiću. Kot tipičen organizator igre je imel neverjeten občutek za vodenje žoge, krasila ga je hitrost in nepredvidljivost, s katero je znal prelisičiti vsakega tekmeca, obenem pa je zlahka igral tudi na položaju visokega branilca in opravljal najtežje naloge v obrambi.

Taistega leta je prišla tudi 'zloglasna' Manila. SP. Naslov svetovnih prvakov. Orjaške korake je mul'c iz štajerske pretolnice kronal z zlatom, ki ga še danes šteje za krono svoje kariere. Nič čudnega, da je bil bron z EP leto pozneje zanj le grenko razočaranje. Pričakoval je več. Namesto tega je prišlo vabilo Olimpije in po dveh sezonah Dalmacije se je leta 1979 vrnil v Slovenijo. Pozneje je pričakoval tudi nastop na OI v Moskvi leta 1980, ko ga je v nabiralniku pričakal poziv v vojsko. V Sarajevo je prispel istega dne kot reprezentanca. Javil se je v vojašnico, prepričan, da je služenje v športni četi le črka na papirju in da ga v ekipi že čaka mesto. A so se mu v vojski le smejali. Moskvo je nato kot vojak spremljal le po televiziji. Leta 1981 je osvojil nato srebro na EP v Pragi, leto pozneje bron na SP v Braziliji.

Maribor, Jugoplastika, Olimpija, Partizan, Smelt Olimpija in Postojna so bile njegove klubske postaje preden se je spet vrnil v dvorano Tivoli, kjer je nato vztrajal dolgih 12 let . Dokler ni 21. marca 1993 podobno kot njegovimi sloviti slovenski predhodniki za vedno slekel svojega dresa št. 12. Še zdaleč pa košarke ni zapustil. Poskusil se je kot trener, ima svojo košarkarsko šolo, svoje pravo malo zadovoljstvo pa je našel za mikrofonom. Zdaj pomaga kot komentator pri nacionalni televiziji. In če mu že ni bila usojena Moskva '80, bo olimpijski duh užil vsaj letos – v Atenah. Kot komentator.

Ivo Daneu

Redni obiskovalci tekem v Tivoliju vedo, da enega obraza skoraj nikoli ne bodo zgrešili, kadar Union Olimpija igra mednarodno tekmo. Na tribuni, ki meji na hokejski hram, vselej sedi Ivo Daneu. Legenda, ki se je z zlatimi črkami zapisala v zgodovino ljubljanske, slovenske, jugoslovanske in svetovne košarke. Umetnik na igrišču, večni športnik po duši in človek, ki se je v novejši zgodovini zapisal s tem, da je leta 1990 v skupčini predlagal plebiscit. Slučajno sedi tam, kjer je najbližje sosednji dvorani, v kateri je prav on s soigralci daljnega leta 1970 začel zlato dobo jugoslovanske košarke in kot prvi v zgodovini nekdanjega skupnega prostora visoko v zrak dvignil zmagoviti pokal za naslov svetovnih prvakov, ki še danes prehaja iz rok v roke na SP.

Mnogi so sicer prepričani, da se je Daneu košarkarske abecede resneje začel učiti šele pri Olimpiji. Vendar je k njej prišel pri 19 letih, potem ko je pri mariborskem Braniku že slabih pet nabiral kilometre po igrišču. Prav tam ga je tudi opazil sloviti Aleksander Gec, čigar ostro oko je v njem prepoznalo tisti redek dar, s katerim se ponašajo le res vrhunski košarkarji. Daneu se je sicer košarke lotil po naključju. Kot otroka ga je namreč med gledanjem nogometnih treningov tako močno v glavo zadela žoga, da je padel v nezavest in to je bilo odločilno za njegovo prihodnjost.

Da ga je opazil Gec, je bilo za Daneva pravo srečno naključje. Prav Beograjčan ga je namreč priporočil selektorju Aci Nikoliću, ki se je dragulju iz Maribora nemudoma odločil dati priložnost, za kar se nikoli ni imel razloga kesati. V 60. letih je bil Daneu celo nekajletni kapetan jugoslovanske reprezentance, priigral si je osem kolajn z največjih tekmovanj, a nikoli sprejel vabil tujih moštev. Med drugim je zavrnil madridski Real in tako kar 14 let preživel pri Olimpiji, zaradi česar njegova kariera ni niti najmanj trpela. Njegov sloves 'rablja' je bil pač tako čvrst, da sta ga selektorja Aca Nikolića in Ranka Žeravico prek deset let uvrščala na svoje sezname.

Štiri sekunde pred koncem je denimo na SP v Riu de Janeiru 1963 z odločilnim košem pokopal upe ZDA, istega leta Olimpiji v Beogradu zagotovil zmago nad Partizanom s košem v zadnji sekundi. Kot vsak zvezdnik njegovega kova je bil samosvoj, zanašal se je na svoj prefinjen občutek za žogo, dogovori z roba parketa zanj niso veljali, kadar je začutil, da bo njegova žoga poletela v obroč. Prvič je na EP zaigral že leta 1957, nabor odličij pa je začel leta 1961 s srebrom na EP v Beogradu, za tem je dodal bron iz Wroclawa '63, in dve srebri leta 1965 v Moskvi in 1969 v Neaplju. Na svetovnem prvenstvu leta 1963 v Riu de Janeiru je bil drugi, prav tako štiri leta pozneje v Montevideu, kjer so ga razglasili za najboljšega igralca SP, za nameček pa je tega leta postal tudi športnik Jugoslavije.

Šest evropskih prvenstev, tri svetovna in prav toliko olimpijskih iger je odigral mojster vseh mojstrov iz Tivolija, ki je košarkarski dres za vedno pospravil prav leta 1970, potem ko je z Olimpijo osvojil še naslov državnega prvaka Jugoslavije. Daneu je bil eden tistih, ki so orali ledino. Bil je pionir v pravem pomenu besede. Bil je povsod, kjer se je nekaj Bil je v ekipi Olimpije, ki je leta 1957 osvojila prvo državno lovoriko, v jugoslovanski selekciji, ki je osvojila prvi naslov svetovnega prvaka, bil je MVP SP leta 1967 v Čilu. Opus njegovih dosežkov je naravnost osupljiv, zato je vedno čudilo, da se nikoli ni resneje lotil trenerskega dela. Enkrat samkrat, v sezoni 1970/71 je prevzel krmilo Olimpije, potem pa se tako rkeoč za vedno umaknil v pokoj. Bolj za lastni hobi, kot kaj drugega je pet let pozneje okrpeil trboveljski Rudar.