Trener

VLADE DJUROVIĆ

Vlade Đurović je bil vedno trener – šarmer. Človek, ki nikogar ne pušča ravnodušnega, ostrega jezika, pronicljiv, avteničen in samosvoj. O sebi rad reče, da nikoli ni bil diplomat, kar ga je stalo uspešnejše kariere, četudi je dosegel izredno veliko. Lanskega aprila je, potem ko je ekipo FMP Železnika vodil manj kot mesec dni, osvojil pokal Radivoja Koraća. Redki so bili, ki se niso veselili zmagovite vrnitve popularnega Đure v vrh srbsko-črnogorske košarke. Tu mu je vedno tudi bilo mesto, saj se nikoli ni zadovoljil le s povprečjem niti ne bi bilo to v skladu z energijo, ki vlaga v svoje delo.

Po omenjenem uspehu v Nišu je bil silno zadovoljen. V enem od intervjujev iz tega obdobja je potegnil lepo vzporednico med Reflexom ter Crveno zvezdo in Partizanom, po dosežkih neprekosljivima kluboma v srbski košarki. V svoji metafori se je naslonil na italijanski nogomet, na katerega se zelo dobro spozna. Še danes zna namreč v vsakem trenutku našteti šampionsko ekipo Milana iz 60. let.

Jaz sem trener Parme, odlično organiziranega in mladega kluba, ki hitro napreduje. Vendar rabimo še več časa, da se bomo lahko kosali z Milanom in Interjem. Prepričan sme, da bom nekega dne na njuni ravni. Takšno delo mora obroditi sadove, že zdaj imamo takšne razmere za delo kot le malokdo v Evropi, pa sem v svoji karieri videl že marsikaj. Da bi ujeli večne tekmece, sicer rabimo tudi armado navijačev. Ni treba sicer, da je prav številčna, važno, da nam je zvesta.

Rojen v Beogradu je v svojem igralskem obdobju pri OKK Beograd več sedel na klopi kot igral. Kot po neki inerciji je potem na njej tudi ostal, v obleki in kravati, z neizogibnimi brki (prejšnjo sezono jih ni nosil), ki ga naredijo avtoritativnega, po mnenju nekaterih celo zastrašujočega.

Še kot igralec sem veliko razmišljal o potezah svojega trenerja, kajpak tudi tekmečevega. Zapomnil sem si napake in ob tem svetoval soigralcem, tudi starejšim. Trenerski izziv sem sprejel povsem naravno, kot da bi ta posel izbral mene. Učil sem se pri Branislavu Rajačiću, Bori Ceniću, Slobodanu Ivkoviću, Aleksandru Nikoliću in Ranku Žeravici. Moj vzor je bil Bora Stanković, četudi se ga mnogi bolj spomnijo kot pomembnega funkcionarja in vizionarja.

Starejši se še spominjajo, med mladimi jih je na žalost nekoliko manj, finala končnice DP 1986, ko je Đurović kot trener Zadra potolkel sloviti rod Cibone, 'kazensko ekspedicijo' na čelu z Draženom Petrovićem. Tega v Jazinah nikoli niso pozabili, ko je to sezono v Dalmaciji gostoval z Reflexom so ga pričakali z ovacijami.

Ko sem s fanti potoval na pokal v Niš, sem jim v avtobusu predvajal posnetek te nepozabne tekme v zagrebu. Želel sem, da vidijo fantastično igro Petra Popovića in Stojka Vrankovića, dva podaljška, in kar je še najbolj pomembno, želel sem, da vidijo, da njihov trener - tedaj so me namreč še slabo poznali – zna dobiti velike tekme.

Nikoli se ni izogibal pogovoru o napakah, ki jih je naredil.

Največja je bila gotovo ta, da sem zavrnil ponudbo Panathinaikosa. V Grčiji sem zaslovel kot trener Panioniosa in Arisa. V nekem obdobju sem zavrnil tudi Split, kamor so me vabili po odhodu iz Zadra. Izbral sem Crveno zvezdo in z njo izgubil finale končnice proti Partizanu. Od vseh porazov me najbolj boli tisti v finalu pokala Radivoja Koraća leta 1982, ko nas je ugnal Limoges. Tedaj sem vodil Šibenko, izgubili smo za tri točke, čeprav mislim, da smo bili boljši.

Četudi je okusil tudi vso grenkobo trenerskega posla, ne bi nikoli izbral česa drugega.

Redko katero delo ti prinese toliko lepote, zabave, užitkov, a tudi stresa, težav, frustracij. Podoben je delu v rudniku, kjer moraš kopati globoko, da najdeš nekaj lepega. Kot je za igralce poleg marljivega dela in odgovornosti izredno pomembna nadarjenost, mora imeti tudi trener ta dar. Kaj ti pomaga šola, branje knjig, razgledanost in še marsikaj drugega, če ne vidiš bistva igre. Še preden opaziš težavo, moraš imeti zanjo že rešitev.

Lani se je pri FMP Železniku aktivno vključil tudi v delo z mladimi košarkarji, ki trenirajo pri Železnik Workers, podružnici glavne ekipe, in že trkajo na vrata prvega moštva.

Imamo sijajne fante, lačne uspeha. Veliko lahko naredijo v prihodnjosti, če bodo pametni, in to povečini so. Že zdaj so pred evropskimi vrstniki, saj se ponašajo z nam prirojeno drznostjo in s ene bojijo nikogar. V Železniku imamo veliko draguljev, Aleksandrov, Labović in Vasić že sijejo.

Reflex že celo sezono igra na visoki ravni, večjih padcev v formi ni bilo. Trud je bil nagrajen tudi z nastopom v polfinalu pokala ULEB, z lahkoto so si že predčasno zagotovili tudi vozovnico za finalni turnir lige Goodyear.

Moram biti zadovoljen, četudi smo v Novem Sadu iz rok izpustili drugi zaporedni pokal Radivoja Koraća. Če bi naredili le eno osebno napako več v finišu tekme s Crveno zvezdo, bi zmagali. Kar sam sem ga hotel naredili, malo je manjkalo, da ga nisem, Že od štarta sezone smo počasi zlagali kocke, ko se je po nekaj tekmah premora vrnil Aškrabić, smo dobili pravega vodjo ekipe. Kimani Ffriend se je na začetku iskal, a je potem našel svoje mesto in je zdaj pomemben člen v ekipi. Tudi drugi veliko prispevajo: Zoroski, Freeman, Plisnić, Stefanović ... Nekaj mladincev že počasi dozoreva, Imamo kader za osvojitev ene od lovorik, to moramo narediti, saj v spominu ostanejo le naslovi. Lepa igra je za umetnike, mi smo profesionalci.

Pred finalnim turnirjem nihče prav rad ne napoveduje. Tudi Đurović ne. Kljub temu je na kratko le povedal svoje mišljenje.

Logično je, da razmišljamo le o polfinalni tekmi s Crveno zvezdo. Cibona je favorit finalnega turnirja, ker igra pred svojimi navijači. Poleg tega se povsem strinjam z Željkom Obradovićem, ki pravi: Ko se igra finale, ni pomembno, kje je tekma in kdo je boljši, možnosti so vedno 50:50. To so dobri izgledi, a najprej moramo priti do finala.