Legende

Dejan Milojević

O nekdanjem asu iz Železnika, zdajšnjem vodji ekipe pri Budućnosti iz Podgorice, največ pove že njegov vzdevek – srbski Barkley. Brezkompromisen borec, kapetan, vodja, reprezentant, ki ej z izbrano vrsto osvojil zlato kolajno na evropskem prvenstvu v Turčiji 2001.

Čeprav se je povsem uveljavil šele pri Budučnosti, Milojević (rojen leta 1977) veliko dolguje prav Reflexu. Pri tem klubu je namreč dobil prvo pravo priložnost, in to na poziciji krilnega centra, četudi meri komaj nekaj čez dva metra. S srcem, izredno močjo in inteligenco Milojević uspeva vse to nadoknaditi.

K Reflexu je prišel iz znane šole Beovuk, ki daleč naokoli slovi po izrednem delu z mladimi igralci. Ko je leta 2000 podpisal za Budućnost, je bil to največji prestop v zgodovini srbsko-črnogorske košarke. Že prvo sezono pa je s Podgoričani osvojil dvojno krono – DP in pokal. Z Reflexom mu to žal ni uspelo, kljub temu pa je pustil velik pečat v beograjskem predmestju. Nedavno so mu Sportske Novosti iz Zagreba podelile nagrado za najboljšega igralca lige Goodyear.

Veselin Petrović

Vsak, ki je vsaj enkrat gledal Veselina Petrovića na delu, si ne more kaj, da mu ne bi izrekel priznanja. Ne zaradi navdušujočih potez ali bistrih rešitev v igri, marveč zaradi borbenosti, pri kateri ga bržkone ni, ki bi ga prekašal. Vedno je pripravljen igrati na meji vzdržljivosti, je oster, a vendar spoštuje pravila igre. Kot košarkar pač, ki je bil v mladosti tudi mladinski prvak Jugoslavije v rokoborbi.

V svoji karieri je na domači sceni osvojil vse, dvojno krono s Partizanom ter oba pokala z Reflexom. Kjerkoli je igral (zdaj pri Budućnosti) je bil daleč največji ljubljenec navijačev, po njihovem mnenju večni MVP, kar je morda edino pravo priznanje. Prav zaradi fantastične borbenosti se ga je prijelo nekaj vzdevkov, od katerih ga bržkone najbolje opisuje tisti »policist in Obelix.«

Dres Reflexa je nosil v dveh etapah. Najprej med letoma 1996 in 1999, potem pa še v sezoni 2002/03. Čeprav se je šele v času igranja za Partizan, katerega navijač je vse od otroštva, prebil do reprezentance in ob tem tudi kapetanskega traku pri črno-belih, so mnogi prepričani, da je najboljše igre v karieri pokazal prav, ko je igral pri Reflexu.

Goran Nikolić

Zlasti v zadnjem času so redki igralci, katerih cela kariera mine s takšno mirnostjo in odmaknjenostjo, kot je minila dolgoletnemu kapetanu Reflexa Goranu Nikoliću. Kot pravi star pregovor – tiha voda bregove dere.

Priljubljeni Nik (rojen 1976) je bil zaradi tega morda dolgo tudi »najbolj varovana evropska skrivnost« v Železniku. Igralec, ki se je že pred nekaj sezonami razvil v zvezdnika evropskega formata, s prefinjeno tehniko in neverjetnim metom za centra z 210 cm. Dolgo je čakal, da bi kot kapetan Železnika osvojil prvo lovoriko. To se je zgodilo lani v Nišu, ko je Đurovićeva ekipa osvojila pokal Radivoja Korača. Nikolić zdaj končuje debitantsko sezono v Turčiji, v dresu Efesa Pilsena in je edini igralec Srbije in Črne gre, ki igra na tem koncu Evrope.

Za vedno bo ostala v spominu sijajna igra dvojca Nikolić-Aškrabić, zagotovo najboljšega centrskega para zadnjih let v srbski košarki. Mnogi v šali, pa četudi ni daleč od resnice, pravijo, da sta bila tako uigrana, da bi lahko skupaj igrala tudi zvezanih oči. Po vzoru legendarne naveze Houstona iz NBA Hakeema Olajuwona in Othisa Thopa se ju je prijel celo vzdevek »Twin Towers«.