Trener - Zmago Sagadin

Kdo je Zmago Sagadin, se še vedno sprašuje povprečni Beograjčan, čeprav znani Slovenec v prestolnici Srbije in Črne Gore živi že dve leti. Odgovorov je mnogo: je trener Crvene Zvezde, je strokovnjak, ki je Olimpiji prinesle mesto na evropskem košarkarskem zemljevidu, je neutruden delavec, veliki »bard« evropske košarke, če vprašate Bogdana Tanjevića, zlobni jeziki pa bi dejali tudi, da je neprijazen Slovenec.

Nekaj zagotovo drži. Košarka je njegova religija v pravem pomenu besede. O tem najbolje priča anekdota iz časa, ko je Olimpijo popeljal na evroligaški finalni turnir v Rimu.

V programu je bilo predvideno, da gremo na sprejem k Papežu. Ker so zamujali za tri ure, sem z ekipo odšel na trening. V Sloveniji se je zato razvila široka polemika, mnogi so me obsodili, saj smo vendar čakali na Papeža. Prav tako so se jezili nekateri igralci. A zame je bila to edina prava odločitev – vedno so red, delo in disciplina na prvem mestu. Trening je svetinja zame in za vsakogar, ki je pravi profesionalec.

Igralsko kariero je Zmago Sagadin zaključil, še preden se je ta zares začela.

Že pri 19 letih sem se boril s poškodbami, v kratkem času sem moral kar na tri operacije. Sem pa košarko imel preveč rad, da bi jo zapustil, zato sem z 22 leti zaplul v trenerske vode. Moja prva ekipa je bila Celje, kjer je bila večina igralcev starejših od mene. Po sedmih letih sem odšel v večji klub – Maribor, po tem pa po štirih letih v Olimpijo. 'Zmajčke' sem vodil 16 let, vmes pa sem za eno sezono prevzel krmilo Splita (1995 - 96).

Razpad Jugoslavije je vse klube njene nekdanje lige - nekateri so menili da celo najmočnejše v Evropi - privedel na razpotje.

Najtežje je bilo Olimpiji , saj je imela dve izbiri – da bodisi pomanjkanje močne lige nadomesti s sodelovanjem v evropskih tekmovanjih ali pa da se vrne v amaterske vode. Prek noči smo morali tako ustvariti evropsko Olimpijo, skupaj z Radom Lorbekom sva se posla lotila med letoma 1991 in 1994. Zelo težko je bilo leto takoj po vojni, saj smo morali igrati v Italiji, natančneje v Stari Gorici in Vidmu. Kljub temu smo uspeli, prebili smo se in si dvignili rejting. Na 'zmajčke' me veže najpomembnejši rezultat, kar 24 osvojenih naslovov.

Kljub vsemu je prišlo do tega, da se je iztrošil.

Predolgo sem bil pri Olimpiji, običajno so trenerji v enem klubu štiri do pet let. V šestnajstih letih sem se zasitil Olimpije in ona mene. Slovenija je imela 'poln kufer' Sagadina. Smo pa veliko postorili. Klubu smo postavili zdrave in močne temelje ter pripomogli k razvoju košarkarskih centrov: Laško, Koper in Maribor. Princip je bil enostaven: talente smo nabirali po vzhodni Evropi, v svoji šoli ustvarjali igralce ter jih pozneje prodajali. Ta sredstva so predstavljala tretjino klubskega proračuna. Drugo tretjino je prinesla prodaja kart, saj je bilo zanimanje veliko, cena pa okoli 25 evrov. Krono vsega pa je bil podpis pogodbe z evroligo, vedel sem, da več od tega ni mogoče doseči. Tako sem se tudi lažje odločil, da zapustim Olimpijo. Ostalo pa mi je veliko zadoščenje za opravljeno delu. Ko sem lani analiziral evroligo, sem naštel kar 27 igralcev, ki so šli skozi mojo šolo. Na to sem zelo ponosen.

Mnoge je presenetil s prihodom na Mali Kalemegdan julija 2002. Še posebej, ker se je že prej znašel na seznamu želja Reala (72 ur od podpisa), želel ga je tudi Milano, a se za to ni odločil. Poleg Crvene zvezde ga je obenem vabil tudi Skipper.

S Skipperjem sem se dogovoril pred Crveno zvezdo. Bil sem na razpotju: ali naj napadem evroligo z Bolonjci in se ubijem s količino dela ali pa grem v klub, ki ima ime. Pri vodstvu kluba sem začutil željo, da klubu vrnejo staro slavo. Odločil sme se v zadnjem trenutku, 22. julija, izbral sem Crveno zvezdo in nisem se zmotil.

Prišel je sicer prepozno, da bi kaj več naredil že v prvi sezoni, že v drugi pa je osvojil pokal Radivoja Korača v Novem Sadu.

Prvo leto nisem sodeloval pri selekciji igralcev, izbral sem le tujce, ki so bili potem v ospredju. Zdaj je drugače, igramo brez tujcev, kar je vsekakor v interesu srbske košarke. Moja filozofija je, da pripelješ tujce samo takrat, ko ne moreš pokriti mest z domačimi igralci. Crvena zvezda pred dvema letoma sploh ni imela igralcev, v tem trenutku jih ima preveč. Potencial je velik, manjka pa infrastruktura. Težava je v tem, da ima moštvo mladih igralcev na razpolago samo dva koša v Pionirju, poldrugo uro dopoldne in popoldne. Dvorano uporabljajo kar tri ekipe: OKK Beograd, Partizan in Crvena zvezda. Tako ne gre. Nujno se je treba lotiti nove dvorane, ena izmed idej je bila, da bi bila ta poleg štadiona Marakana, zdaj se je že pojavila druga lokacija. Brez dvorane nimamo zagotovljenih minimalnih razmer za vzgojo vrhunskih igralcev. To bo Crvena zvezda morala rešiti, saj sicer ne uspeha v Evropi.

Sagadin je tudi eden izmed ustanoviteljev lige Goodyear, skupaj z Radom Lorbekom. Crvena zvezda bo že drugo leto zapored nastopila na finalnem turnirju.

Lani je bila liga Goodyear liga rešitev za Crveno zvezdo, saj ni igrala v Evropi. Tu je lahko vzpostavila kontakt z evropskimi klubi, to je bil kažipot za prihodnjost. Letos je liga še posebej močno, prek nje smo si že zagotovili nastop v pokalu ULEB, kar je za nas zelo pomembno. Liga Goodyear je za nas osnovno tekmovanje, prek katerega smo si nabrali precej točk tudi pri medijih. O nas se precej govori. Finalni turnir se igra na podoben način kot končnica pokalnega tekmovanja. Odigrati je treba eno tekmo, v kateri ne zmaga vedno favorit. Favorit je Cibona, ker igra v svoji dvorani.

Goodyear ligo vidi kot projekt, ki raste in se razvija.

Prej ali slej je bilo jasno, da bo prišlo do razdora med FIBA in ULEB, saj FIBA ni imela nikakršnega stika s poslovnim svetom. Kar se tiče managerskega dela, je bil marketinški del zelo zapostavljen. Tako je nastal ULEB - njegov sestavni del je tudi liga Goodyear – ki ima zdrav koncept, in združuje poslovni svet ter vrhunski šport. Večji je tudi zaslužek klubov in kakovost klubov v vseh pogledih. Po razpadu Jugoslavije sva bila Lorbek in jaz pogosto pri FIBA in tedaj sva našla rešitev za države, ki sicer nimajo možnosti, da vzdržujejo visoko kakovost tekmovanja. Priložnost sva videla v združitvi. Ko sem videl, da matična organizacija podpira tako idejo, sva se odločila, da jo realiziramo, ko se bo umiril položaj na območju nekdanje SFRJ. Vedela sva, da je bila to v nekem obdobju najmočnejša liga v Evropi, vedno pa vsaj med prvimi tremi najmočnejšimi. Ustvarila je zelo kakovostne igralce in trenerje, tako da se je bilo že iz tega vidika pametno podati v realizacijo projekta takoj, ko bodo za to primerne razmere. Morda smo začeli kakšno leto prezgodaj, a se je to zdaj izkazalo kot dobra poteza. V teh treh letih se je pokazalo, da ima liga prihodnost.

Čez kakšno leto naj bi liga Goodyear dobila tudi mesto v Euroligi in to bo trenutek dokončne zrelosti tekmovanja. Vzporedno s tem bo v sam finiš vstopil tudi projekt evropska Zvezda.

Če bodo zgradili dvorano, o kateri sem govoril, bom najverjetneje končal svojo kariero pri Crveni zvezdi. Brez tega bom napravil le malo. Težko je, a ni nemogoče, da bi se rdeče-beli prebili v evroligo in jo morda čez kakšne štiri leta celo osvoji. Partizan je primer, da se Srbija in Črna gora zaenkrat še ne more enakopravno kosati z evroligaškimi klubi. To bi se zgodilo tudi nam, če bi zdaj igrali evroligo. Bil bi sicer to korak naprej, vendar kakovosti za vrh Evrope nimamo. Nekaj najmočnejših igralcev vsako sezono zapusti tukajšnje klube, kakovost pada.

Sagadin počasi razmišlja, da bi zapustil košarkarsko prizorišče.