Zgodovina

Bleščeča zgodovina uspeha, bogata zbirka lovorik, leta vzponov in padcev, veliko število asov, ki so se učili košarkarsko abecedo pod zidovi Malega Kalemegdana, fanatična predanost navijačev, veličina ... Vse se skriva v dveh besedah – Crvena zvezda.

Temelje srbske košarkarske inštitucije je postavil Nebojša Popović. Človek, ki ga mnogi ob Borislavu Stankoviću, Aleksandru Nikoliću in Radomiru Šaperu smatrajo za očeta jugoslovanske košarkarske šole. Popović je bil ustanovitelj košarkarske sekcije Športnega društva Crvene zvezde, osnovane 5. marca 1945. Beograd so še preganjali duhovi vojne, zato je bilo ustanavljanje košarkarskega kluba tedaj misijonarska naloga, ki je zahtevala veliko odrekanja, entuziazma in vizije. Popovič je imel vse to - z drugimi igralci iz tedanjega rodu je sodeloval pri urejanju teniških terenov kluba Bob na Malem Kalemegdanu v košarkarski areni, ki je postala svetišče jugoslovanske košarke.

Že v prvi sezoni je klub osvojil šampionski pokal. Ta je ostal v lasti rdeče-belih deset sezon, Nebojša Popović pa je vodil ekipo celo desetletje, v katerem je Crvena zvezda vladala domači sceni. Bil je tudi najboljši igralec ekipe od 1946 do 1951. Družino, ki je suvereno vladala sceni, bomo pomnili po virtuoznosti Geca, inovacijah Andrijaševića, ostrostrelcu Demšarju in upornosti Kalemberja, ki se je veselil devetih od desetih lovorik. Popović je bil alfa in omega kluba, 'spiritus movens', ki je svoje neumorno ustvarjalno delo nadaljeval tudi na klopi reprezentance nekdanje Jugoslavije.

Crvena zvezda je še leta ostala v vrhu tudi potem, ko je bila vržena s prestola. Ni bila več neprekosljiva, vendar so na Kališu še naprej nastajali rodovi znanih asov. Armada zvestih navijačev je rasla, rdeče-bela barva je postala zapoved za njene simpatizerje in je do danes prerasla v kult, ki se mu Delije klanjajo vsakič, ko se zasliši pesem v Pinonirju. Ko je leta 1960 pri Crveni Zvezdi debitiral Vladimir Cvetković, je klub dobil novega vodjo, izrednega igralca, ki je bil ustvarjalec novih uspehov in lovorik.

Kar osemkrat je bil najboljši strelec ekipe v sezoni, na vrhu svoje kariere pa vodja in kapetan ekipe, pri kateri so največji pečat pustili Zoran Moka Slavnić, Dragan Kapičić, Ljubodrag Duci Simonović in Dragiša Vučinić. Osvojili so šampijonske naslove 1969 in 1972, Slavnić in Kapičić pa sta se veselila tudi osvojenega jugoslovanske pokala 1973 in 1975, kot tudi edine evropske trofeje v zbirki pokala pokalnih zmagovalcev 1974. Mnogi menijo, da bi njihov rod lahko segel tudi višje, a da je posebej prispeval k klubskemu imidžu, saj je s seboj nosil čar, šarm beograjskih ulic in Malega Kalemegdana, seveda pa tudi prelepo igro, ki je polnila dvorane po celi tedanji SFRJ.

Kot v vsakem klubu so bili tudi pri Crveni zvezdi dobri in slabi časi, osemdeseta so bila leta frustracij na Malem Kalemegdanu. Čeprav je imela Zvezda tudi tedaj spoštovanja vredno zasedbo ekipe, katere kakovost nikoli ni bila vprašljiva, se je vedno našel nekdo, ki je bil še boljši: najprej Šibenka, pa Bosna, Cibona, Zadar, Partizan, na koncu neverjetna ekipa Jugoplastike. Razpad SFRJ in športne sankcije so bile razlog, da Evropa ni videla rodu, ki je 1993 in 1994 osvojil šampionska naslova. Ta sta imela za navijače največjo težo, saj sta bila osvojena v dvobojih z večnim tekmecem Partizanom. Vodja je bil Saša Obradović, ob njem sta bila Nebojša Ilić in Aleksander Trifunović, ki sta danes kot klubska funkcionarja pomemben del projekta ‘evropska Zvezda'. Zadnja zvezdica je zasijala 1998, ko je zasluge za pokal nosil tudi današnji prvi as ekipe Igor Rakočević. Ekipi se je tedaj za las izmaknil tudi pokal Radivoja Korača v infarktnem finalu z Mashom iz Verone.

Sledile so sezone velikih sprememb in težav, med katerimi so igralci ogorčeno zapuščali klub, mnogi med njimi so pozneje postali vrhunski asi, a v drugih ekipah. Zvezda se je postavila na noge 2001, ko je klub prevzela mlada in ambiciozna uprava, ki je z reorganizacijo in svežimi idejami vnesla pozitivne in korenite spremembe. Projekt okrevanja Crvene zvezde in njene vrnitve v košarkarsko Evropo so zaupali izkušenemu slovenskemu trenerju Zmagu Sagadinu. Oblikovali so dobro bazo mladih igralcev, od katerih se pričakuje, da bodo več let stebri ekipe. Obnovili so delo v mladih kategorijah, iz katerih je Zvezda vedno črpala svežo kri. Kot dokaz, da je klub na poti okrevanja in vzpona, je prišla lovorika v pokalu Radivoja Korača (nekdanji pokal Jugoslavije) lanskega decembra v Novem Sadu.