Legende

Aleksandar Gec

Zlato obdobje Crvene zvezde od 1946 do 1955 je ostalo vezano na Nebojšo Popovića. A če vprašate priče iz tistih let, kdo je bil največji mojster ekipe, ki se je ovenčal s kar desetimi zaporednimi trofejami, bodo na mah odgovorili – Aleksander Gec.

Ko je postal član prve ekipe, je imel komaj 17 let (rojen 1928 v Beogradu). Bil je vsestranski, izredno nadarjen za vse športe, prepričevali so ga celo, da postane nogometni vratar in med vratnicama zamenja slovitega Mrkušića. Na srečo, jih ni poslušal.

Košarka ga je omrežila že zelo zgodaj in posvetili ji je najlepša leta življenja. Slovel je po romantični igri, vsak koš je bil malo umetniško delo, mnogi so le zaradi njega ta leta hodili na Mali Kalemegdan. Bil je neponovljiv, poln domišljije, virtuoz in odličen strelec. Saša Gec je bil prva zvezda Crvene zvezde v košarki, podobno kot Rajko Mitić na nogometnem igrišču.

Po osmi osvojeni lovoriki z rdeče-belimi (1953) je prejel povabilo v reprezentančno vrsto za nastop na EP v Moskvi in potem za »plave« igral še 66-krat. Med turnirjem se je slabo počutil, utrujeno, kot da mu stalno primanjkuje zraku. Sledil je zdravniški pregled in slikanje, ki sta odkrila strašno resnico: težko obolenje levega pljučnega krila. Namesto bliskovitega košarkarskega vzpona, je sledila prizemljitev. Sledil je konec kariere igralca neverjetne karizme.

A tudi zunaj terena je bil enako uspešen in ostal je zvest Crveni zvezdi. Najprej kot trener, pozneje kot predsednik kluba. V času njegovega mandata je ekipa osvojila dve lovoriki, tri pokale Jugoslavije in evropski pokal pokalnih zmagovalcev.

O tem, koliko je bil predan športnemu viteštvu, ponazarja zgodba o njegovem slovesu od košarke. Po enem od večnih derbijev, ki ga je dobil Partizan, so navijači črno-belih pretepli privržence Crvene zvezde pred očmi policije, ki se v obračun ni vmešala. Gec je zahteval, da se direktorju ekipe iz Humske, tedanjemu zunanjemu ministru srbske vlade, pošlje protestno pismo. A njegovi sodelavci so pobudo iz strahu zavrnili in Gec je za vedno odstopil kot direktor ter nikoli več ni šel na nobeno košarkarsko tekmo.

Izredni posamezniki niso nikoli prenesli laži, neiskrenosti i nepravičnosti.

Ljubodrag Simonović

Kariera Ljubodraga Simonovića bo v zgodovini vedno ostala zapisana kot »enigma Simonović«, saj je v njej nešteto protislovji. Tako vsaj je zanj zapisal Danilo Šotra, starosta športnega novinarstva v Srbiji in Črni gori. Po drugi strani pa Simonovićeva brilijantnost in veliko znanje nikoli nista bili vprašljivi. Bili sta sad trdega dela in velikega talenta.

Ljubodrag Simonović, pozneje poznan kot Duci, se je rodil v Vrnjačkoj Banji leta 1949. Košarkarske abecede se je naučil na terenih Sloge iz Kraljeva, kjer so z žogo v roki shodili mnogi zvezdniki, med njimi Vlade Divac. Trenirati je začel pri 12, hitro postal mladinski, ekspresno, z le 17 leti, pa tudi članski reprezentant. To zadnje zlasti po zaslugi tedanjega selektorja Ranka Žeravice, ki je v njem videl igralca za 21. stoletje. K Crveni zvezdi je prišel leta 1966 in ostal enajst let. Bil je del slovite ekipe skupaj z Zoranom Slavnićem, Draganom Kapičićem in Dragišo Vučinićem.

Napol v šali so novinarji tedaj radi zapisali, da trener Musa Bjegojević na parket ne more poslati peterke, v kateri bi se med seboj vsi pogovarjali. To sicer ni bilo res, a daleč od resnice tudi ne. Mnogi so za vse krivili prav Ducija Simonovića, ki je izstopal s posebnim značajem, izrednim individualizmom in izobraženostjo. Bil je pobudnik izvornega olimpizma. Ko je bilo leta 1972 na OI v Münchnu potrjeno, da so Portoričani premagali Jugoslavijo ob pomoči dopinga, je zapustil tekmovanje in nikoli več ni oblekel dresa z državnim grbom (igral je 107-krat). Počutil se je prevaran, izdan, njegov športni duh ni trpel in bil pripravljen sklepati kompromisov.

Nihče ne more izbrisati spominov na njegove nastope. V igri 'ena na ena' je bil praktično neustavljiv, preigravanje in met je izpilil tako rekoč do popolnosti. Igral je enostavno, bil pravi ostrostelec. Mnogi menijo, da nihče ni odigral boljše tekme kot prav on, ko je leta 1976 v zemunskem Pinkiju Partizanu nasul kar 59 točk, pri čemer tedaj še ni bilo trojk!

Po koncu kariere se je posvetil publicistiki. Napisal je nekaj knjig, v katerih se zavzema za vrnitev k starogrškemu olimpizmu in izvornemu športnemu duhu. Diplomiral je iz prava in filozofije.

Zoran Slavnić

V zgodnji mladosti je fant iz Dorčola, beograjskega mestnega predela, oboževal moka-torto. Tedaj se mu še sanjalo ni, da mu navdušenost nad slaščicami prinesla vzdevek, po katerem se ga bo zapomnil širni košarkarski svet.

Če bi pisali košarkarsko enciklopedijo, bi morala biti pod črko O – kot pojasnitev za organizatorja igre – slika Zorana Moke Slavnića. Bil je organizator, kakršnega ne Crvena zvezda ne državna reprezentanca nikoli nista imeli. Ponašal se je z neustavljivo karizmo, a tudi značajem, ki mu je včasih prinašal težave; kljub temu je prav iz njega črpal ideje za rešitve v igri.

Kot večina otrok, rojenih v bližini Malega Kalemegdana (1949), ga je kot magnet vleklo na košarkarske terene. Mnogi so mu svetovali, naj se raje posveti kakšnemu drugemu športu, saj je imel le 181,5 cm, kljub temu pa so mu vsi radi pomagali. Najbolj vztrajen je bil sicer vedno prav tedaj, ko so mu govorili, da nečesa ne more ali ne sme narediti. Logično je torej, da je nadaljeval igranje košarke, njegov talent je obrusil znan učitelj mladih igralcev pri Crveni zvezdi Zdravko Kubat.

Pri Crveni zvezdi je igral 14 let, za tem pri Joventutu, Šibenki, italijanski Caserti, celo mestnem tekmecu Partizanu. Kljub temu p ase Moke vsi spominjajo v rdeče-belem dresu. S svojim najljubšim klubom je osvojil dva naslova državnih prvakov, tri pokale SFRJ in evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Na finalnem turnirju nacionalnega pokala v Nišu leta 1973 so ga razglasili za najboljšega igralca in za nagrado je dobil barvni televizor. Pravijo, da je v tistih dneh igral košarko, ki se je ne da opisati z besedami. Ljudje so enostavno gledali, uživali v velikem mojstru.

Prav tako je blestel v reprezentanci. V 177 nastopih je osvojil kup kolajn, od tega en naslov svetovnega prvaka (1978), olimpijskega (1980) in tri evropske krone (1973, 1975, 1977). Njegove biografije ne bi bilo mogoče stlačiti niti v eno debelejšo knjigo, to bi bil film z nekaj nadaljevanji, mnogi pač menijo, da je bil najbolj neobičajna oseba srbskega športa.

Morda ga je najbolje opisal prav pokojni profesor Aleksandar Nikolić: »Moka je bil fantastičen talent, a zanj sta bila košarka in življenja vedno le igra.« Po koncu igralske kariere se je spustil v trenerske vode, Vodil je Partizan, Crveno zvezdo, Šibenko, Joventut, Bamberg, zdaj je na čelu beograjskega Atlasa (nekdanji IMT), kjer je menedžer ekipe Sprav Slavnićev soigralec iz slovitih dni in njegov velik prijatelj Dražen Dalipagić.

Vladimir Cvetković

Verjento ne obstaja človek, ki je bil čez celo igralsko, pozneje pa tudi delovno obdobje, tako povezan s Crveno zvezdo kot prav Vladimir Cvetković. Levoroki mojster je prvič zaigral za rdeče-bele leta 1960 in takoj je bilo jasno, da je Mali Kalemegdan dobil novega vodjo in izrednega zvezdnika.

Že leta 1962 je bil Cvetković najboljši strelec ekipe v sezoni. To je ponovil še osemkrat, v klubu je bil 12 let, od 1960 do 1972. Starejšim je še zlasti ostala v spominu sezona 1965/66, ko je bil priljubljeni Cvete prava nočna mora za tekmece. V povprečju jim je nasul po 34,3 točke, do konca kariere je za Crveno zvezdo zbral 5491 točk, zaradi česar je neprekosljiv na večnem Zvezdinem seznamu strelcev.

Sijajno je igral v obrambi, bil velik borec, šel je tudi preko skrajnih meja lastne vzdržljivosti, pa čeprav je bil slabšega zdravja in krhke telesne konstitucije. Vse to je nadomeščal z velikim srcem. Za reprezentanco je odigral 149 tekem. Ko je prišlo do menjave rodu in je v prvo ekipo napredovala družba Zoran Slavnić, Dragan Kapičić, Ljubodrag Simonović in Dragiša Vučinić, je Cvetković dosegal vrh kariere. Bil je kapetan in je z ekipo osvojil dve DP ter pokal Jugoslavije.

V začetku 80. let je postal predsednik upravnega odbora nogometnega kluba Crvena zvezda. V tej funkciji se je izkazal s svojo sposobnostjo in modrostjo. Po odličnih nakupih in prodajah igralcev je klub pripeljal do največjega uspeha v zgodovini – naslova evropskega klubskega prvaka leta 1991 v Bariju. Leto pozneje so rdeče-beli v Tokiju osvojili tudi neuradni naslov svetovnega prvaka. V enem od obdobij je bil tudi minister za šport pri srbski vladi, njegov sin Rastko pa je bil nekaj časa član prve ekipe pri Crveni zvezdi, pozneje pa se je preizkusil tudi v NBA.